10 Jul VLOGA MENTORJA V PROCESU KARIERNE REHABILITACIJE IN PRI VKLJUČEVANJU OSEB IZ RANLJIVIH SKUPIN NA TRG DELA
Vključevanje oseb iz ranljivih skupin na trg dela je poslanstvo, tako organizacije, kot tudi delovnih mentorjev, ki morajo v prvi vrsti v posameznikih videti osebo in ne invalida. Vloga mentorjev v procesu poklicne, zaposlitvene in karierne rehabilitacije in pri vključevanju oseb z omejitami na trg dela je ključna za to, da je mogoče rehabilitiranemu posamezniku ustrezno prilagoditi delovno mesto tako, da je pri svojem delu tako učinkovit, kakor tudi zadovoljen.
Delovni invalidi se soočajo z okrnjeno zmožnostjo za delo. Pogosti so primeri, ko povsem zdrava oseba doživi bolezni ali nesreče zaradi katerih pridobijo status delovnega invalida z omejenimi možnostmi za delo. Hkrati z odločbo nemalokrat pride stigma delodajalca in sodelavcev, da je ta zaposleni zaradi upada delovne učinkovitosti »breme« na delovnem mestu. Soočanje z boleznijo, odločbo, prilagajanje novim situacijam in sprememba načina življenja je velika preizkušnja za posameznika, stigmatizacija na delovnem mestu pa proces prilagajanja oteži ali pa ga celo ustavi. To pričakovano vodi v poslabšanje kvalitete življenja.
V Konvenciji o pravicah invalidov, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov in Slovenija ratificirala leta 2008 (Vodnik po Konvenciji) je posebej izpostavljeno spodbujanje priznavanja spretnosti in znanja, odlik in sposobnosti invalidov ter njihovega prispevka na delovnem mestu in na trgu dela. Pravica do dela in pravično plačilo za opravljeno delo je temeljna pravica vsakega posameznika, ne glede vrsto invalidnosti.
Vloga organizacij, ki zaposlujejo in usposabljajo invalide oziroma pomagajo delodajalcem že zaposlenih invalidov pri karierni in poklicni rehabilitaciji in preoblikovanju delovnega mesta glede na posameznikove potrebe, je pomembna, še pomembnejša pa je vloga mentorja, ki tesno sodeluje pri usposabljanju – tako s posameznikom kakor tudi svojim nadrejenim.
ZAPOSLITVENA, POKLICNA IN KARIERNA REHABILITACIJA
Zaposlitvena rehabilitacija je namenjena invalidom, da se usposobijo ustrezno delo, se zaposlijo, zadržijo zaposlitev oziroma v njej napredujejo ali pa spremenijo svojo poklicno kariero. Pri tem se invalidom nudi ustrezno individualno pomoč in mentorstvo, da prepoznajo svoje potenciale, in sposobnosti, ter aktivno sodelujejo pri načrtovanju reševanja svojega problema s ciljem ohranitve zaposlitve ali pridobitve nove.
POKLICNA REHABILITACIJA
Poklicna rehabilitacija je proces, v katerem se zavarovanca (delovnega invalida) strokovno, fizično in psihosocialno usposobi: za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje ali za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki.
KARIERENA REHABILITACIJA
Karierna rehabilitacija je družbena inovacija ponovnega vključevanja oseb v delovno okolje. Preko tega inovativnega in interdisiplinarnega pristopa preoblikuje dosedanje poklice in s tem poveča kompetence oseb z osebnimi okoliščinami oziroma oseb iz ranljivih skupin (invalidi, starejši nad 50 let, mladi brez izobrazbe). Aktivno se vključuje osebe, ki so zaradi svojih omejitev ali osebnih okoliščin izključeni iz kariernega razvoja. Model karierne rehabilitacije omogoča hitrejše prilagajanje na nove gospodarske in družbene spremembe in posledično svojo nenehno nadgradnjo, glede na okolje v katerem deluje. Cilj je iskanje inovativnih pristopov pri oblikovanju temeljev za vključujoče zaposlovanje oseb z različnimi omejitvami v podjetju naročnika, kar zahteva tesno sodelovanje naročnika, vključenega posameznika/zaposlenega in mentorja.
MENTORSTVO OSEBAM Z OMEJTIVAMI
Mentorstvo v splošnem velja za najbolj naraven in učinkovit način učenja pri delu in izboljševanju različnih procesov v podjetjih s ciljem, da oseba čim hitreje začne učinkovito delati. Mentorstvo na običajnem delovnem mestu služi predvsem prenosu znanja in veščin izkušenih zaposlenih na manj izkušene, ki prevzemajo določene delovne naloge; načinu usposabljanja zaposlenih, ki so bili dalj časa odsotni iz dela in pomoč za doseganje ciljev; pa je mentorstvo osebam z omejitvami precej več.
Mentor osebam z omejitvami je v vlogi sodelavca in hkrati nekoga, ki spremlja razvoj in napredek osebe, ki jo spremlja. Žal biti zgolj sodelavec in sočuten prijatelj ni dovolj. Pripravljen mora biti na sodelovanje, deliti delovni proces skupaj z osebo, ki jo spremlja ter jo potrditi v njenem napredku in trudu pri priučitvi novega delovnega okolja. Hkrati pa se naučiti postavljati meje in odločno izraziti svoje mnenje, kajti le tako lahko učinkovito spremlja osebo na poti njenega delovnega usposabljanja. Dobro je, če se mentor lahko postavi v pozicijo svojega mentoriranca, da uvidi njegove sposobnosti in pripravljenosti za različna dela. Tukaj kontrola, v pozitivnem smislu, ni nikoli odveč. Namreč lahko se zgodi, da oseba, ki ima veliko energije in ki ji ležijo fizična dela, nikakor ne more biti učinkovita pri delu, ki zahteva sedeč položaj napora in statično naravo dela. Nikoli pa ne sme odvzemati delo invalidu in kaj postoriti namesto njega, ker mu takrat naredi zgolj veliko medvedjo uslugo – varovancu sporoči, da ni sposoben, da se mu smili ali da je nezadovoljen z njegovim delom. Odnos med mentorjem in njegovim nadrejenim pomeni konstantno preverjanje dela mentorja pri usmerjanju invalida v delovnem procesu. Hitro se lahko zgodi, da mentor postane nadrejeni in prične izvajati nadzor nad posameznikom, s katerim sodeluje.
DELOVNI MENTORJI S STATUSOM INVALIDA
Oseba, ki je hkrati delovni invalid in mentor invalidom je dragocen za podjetje, saj znanje in informacije zajema iz lastnih izkušenj. Izkušnje, kaj pomeni za nekoga postati delovni invalid in se soočiti z okrnjeno zmožnostjo za delo. Takrat lahko nudi večjo mero sočutja in potrpežljivosti, ko ne gre vse tako, kot si je zamislil. Mentor je v vlogi sodelavca in hkrati nekoga, ki spremlja razvoj in napredek osebe, ki jo spremlja. Pripravljen mora biti na sodelovanje, deliti delovni proces skupaj z osebo, ki jo spremlja ter jo potrditi v njenem napredku in trudu pri priučitvi novega delovnega okolja. Pomembno je, da obdrži določeno mero objektivnosti, ki jo redno preverja ob svojem nadrejenemu. Vsak mentor mora biti pri svojem delu odgovoren, ravno tako njegov supervizor, ob kateremu preverja svoje delo, skupaj iščeta rešitve in nadaljnje razvojne poti poklicne rehabilitacije.
Dobro se je zavedati, da je vsak posameznik, ki ima status delovnega invalida, »unikuum« zase. Do določene mere se je potrebno prilagoditi in za vsakega posameznika posebej pripraviti načrt usposablja, v katerega se vključi posameznikove karakterne in psihofizične sposobnosti ter delovne omejitve, s katerimi se dnevno srečuje v procesu poklicne rehabilitacije. Čeprav pogosto težko, ravno
individualni pristop in obravnava pripomore k optimizaciji dela in rehabilitacije invalida, kar poglavitno pripomore k njegovi delovni učinkovitosti ter notranjemu zadovoljstvu. Čeprav soočen z delovnimi omejitvami zaradi nastanka bolezni, delovni invalidi potrebujejo ustrezno delovno okolje, kar znatno pripomore tudi k učinkovitejšemu delovnemu procesu in vsakodnevnemu spoprijemanju s tegobami bolezni. Kadar je nekdo sprejet in potrjen v svojih psihofizičnih omejitvah in danostih, lahko to postane tudi vir pozitivne energije in elana za naprej. Za oba – tako mentorja kot invalida v procesu rehabilitacije.