02 Dec PROGRAMI SOCIALNE VKLJUČENOSTI IN VKLJUČUJOČA DRUŽBA
Pri socialni vključenosti pomislimo na vključevanje ranljivih skupin na trg dela oziroma v delovno okolje. Obravnavanje ranljivih skupin ter ustvarjanje enakih možnosti je pomembno, saj omenjene skupine pogosto doživljajo izključenost iz trga dela, hkrati pa so lahko s tem kršene tudi njihove osnovne pravice, predvsem v smislu neenakopravne obravnave. Med ranljive skupine, ki so izpostavljene socialni izključenosti, prištevamo invalide, mlade, starejše osebe, dolgotrajno brezposelne, osebe z nizko izobrazbo, na izključenost lahko vpliva tudi geografsko področje, neznanje jezika idr. Ministrstvo za delo pa kot ranljive skupine obravnava dolgotrajno brezposelne, med katerimi so predvsem starejše od 55 let, mlade iskalce prve zaposlitve ter osebe z zdravstvenimi in drugimi ovirami.
V Sloveniji obstajajo številni programi ter ukrepi aktivne politike zaposlovanja, ki so namenjeni ciljnim ranljivim skupinam ter približevanju trgu dela v obliki subvencij, usposabljanj in izpopolnjevanj za starejše, rehabilitacije in finančnih spodbud za delodajalce, ki zaposlujejo invalide, programov socialne vključenosti za nezaposljive posameznike ter raznih programov aktivne politike zaposlovanja. Slovenija glede zaposlenosti zaostaja za ciljem Evropske unije, ki je 75 % skupne stopnje zaposlenosti v starosti med 20. in 64. letom do leta 2020. Leta 2015 je bil delež zaposlenih v Sloveniji 67,5%, predvsem zaradi nizke stopnje zaposlenosti starejših. V Smernicah za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja 2016–2020 ugotavljajo, da podobno kot več drugih držav članic EU Slovenija pri uresničevanju ciljev s področja zaposlovanja dosega le omejeni napredek. (Boštjančič, 2018)
Socialna izključenost v Sloveniji
Po raziskavi Inequalities in Slovenia je bilo v letu 2017 17,1% slovenskega prebivalstva izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, 13,3% tveganju revščine, 4,6% prebivalstva se je soočalo z materialno prikrajšanostjo. Zapostavljeni so predvsem starejši (nad 55 let), mlajši (mlajši od 30 let), delavci migranti ter del romske skupnosti (Keuc, 2019).
Največji odstotek izpostavljenih revščini glede na delovno intenzivnost je v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov z vzdrževanimi otroki (70,5%), glede na tip gospodinjstva v gospodinjstvih z enim članom (37,1%), glede na status aktivnosti med brezposelnimi (41,8%), glede na spol in starostno skupino med ženskami, starimi nad 60 let, glede na izobrazbo, med tistimi z osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo (32,9%), glede na stanovanjske razmere pa med najemniki (32,9%). Kar četrtina Slovencev se srečuje s stanovanjskimi težavami.
Slika 1: Revščina in socialna izključenost v Sloveniji
Vir: Keuc, 2019
V letu 2017 je bilo 345.000 posameznikov v Sloveniji izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, kar je sicer 26.000 manj kot eno leto prej, vendar pa je Slovenija ena izmed držav z najvišjimi stopnjami prikrajšanosti v EU (Keuc, 2019)
Slovenija ima močno prerazporeditev dohodka z obdavčenjem in pomembnimi socialnimi transferji, ki podpirajo ženske, starejše, manjšine in marginalizirane skupine. Vendar pa Slovenija v pogledu enakopravnosti ne napreduje dovolj. Slovenija nima jasne razvojne strategije, kar vpliva na politično odločanje s preveč konkurenčnimi prednostnimi nalogami politike brez jasne razporeditve finančnih in človeških virov. Posledično je javna uprava pretirana in to negativno vpliva na upravno učinkovitost in zaupanje javnosti. Poleg tega je javno dojemanje korupcije eno najvišjih v EU. Za ohranitev napredka na področju neenakosti bo Slovenija morala znova pridobiti zaupanje javnosti in okrepiti politike za prerazporeditev. To pomeni zmanjšanje izogibanja davkom; krepitev davkov in socialnih transferjev; napredek pri vključevanju načela enakosti spolov na vsa področja politike; in povečanje naložb za reševanje energetske revščine. (Keuc, 2019)
Ustvarjanje vključujoče družbe preko različnih programov ter vpliv višine socialnih transferjev na uspešnost le teh
Osnovni cilj programov, kot so programi socialne aktivacije je preprečevanje socialne izključenosti, krepitev moči, dvig socialnih, funkcionalnih ter delovnih kompetenc, ki bodo udeležence programov ob izhodu približale trgu dela, torej zaposlitvi, hkrati pa je cilj tudi zmanjšanje števila prejemnikov socialne pomoči. Ob tej predpostavki, torej da bodo pridobljene kompetence udeležencem zagotovile oziroma jih približale zaposlitvi, pa pozabljamo na ostale dejavnike, ki vplivajo na dolgoročno neuspešnost izvedenih programov.
Kljub temu, da so uporabniki programa socialne aktivacije glede na njihove izkušnje s programom pozitivni ter izražajo relativno dobre ocene in zadovoljstvo z različnimi vidiki socialne aktivacije ter jih ima, po njihovem mnenju, kar 93% motivacijo za zaposlitev (Trbanc idr., 2019) pri nekaterih uporabnikih oziroma pri njihovi motivaciji za zaposlitev ostajajo prevladujoči drugačni dejavniki.
Eden izmed teh dejavnikov so zagotovo previsoki socialni transferji, ki vplivajo na nemotiviranost prejemnikov. Višina denarne socialne pomoči ter ostalih pravic iz javnih sredstev se je zelo približala višini minimalne plače, kar ne deluje v prid motiviranosti za prehod v zaposlitev.
Večina udeležencev dolgih programov socialne aktivacije je namreč prejemnikov denarne socialne pomoči (99 %), med njimi jih okvirno 67 % prejema tudi druge socialno varstvene prejemke: otroški dodatek (okvirno 40 %), preživnino za otroke (okvirno 26 %), izredno denarno socialno pomoč (okvirno 22 %), dodatek za delovno aktivnost (okvirno 11 %), subvencijo najemnine (manj kot 10 %), v manjši meri prejemajo tudi prejemke ZPIZ (invalidnina, vdovska ali družinska pokojnina, ali pa starostna pokojnina staršev v skupnem gospodinjstvu), štipendijo otrok. Posamezniki prejemajo tudi prejemke kot so denarno nadomestilo za brezposelnost, invalidnina, dodatek za nego otroka, starševski dodatek. (Trbanc idr., 2018)
Med programom udeleženci poleg DSP ter ostalih socialnih transferjev, prejemajo še dohodek iz naslova tega programa, kar še povečuje njihove prihodke in posledično še povečujejo njihovo nemotiviranost, da bi se zaposlili, kljub temu, da to možnost imajo. Zaradi izgube socialnih transferjev v primeru zaposlitve, se jim zaposlitev z nizko plačo »ne izplača«.
Povezano s tem, se nekateri udeleženci enostavno ne želijo premakniti iz cone udobja, saj so prepričani, bodo socialni transferji v nedogled skrbeli za njihovo varnost in tako ostajajo še naprej odvisni od omenjenih transferjev.
Srečevali smo se s primeri, ko se udeleženci programa socialne aktivacije niso želeli vključiti v programe aktivne politike zaposlovanja, ker naj bi ta vključitev zmanjšala njihovo socialno pomoč.
Težavo vidimo v tem, da so socialni transferji vezani na prihodke, torej na dohodkovni razred družine, kar v praksi ne deluje »pravično«. Na primer, brezposelna oseba, ki prejema DSP je lahko oproščena plačila vrtca za svojega otroka, hkrati pa prejema še visoke otroške dodatke. V tem primeru lahko njeni skupni dohodki celo presežejo dohodke zaposlene osebe, ki sicer prejema plačo, na račun tega pa prejema veliko nižje otroške dodatke ter je upravičena do nižje subvencije vrtca.
Zaključki
- Večji poudarek na aktivacijo prejemnikov denarne socialne pomoči – v obliki njihovega vključevanja v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja v skladu s potrebami trga, v programe socialne aktivacije ter poostren nadzor nad njihovo aktivnostjo v omenjenih programih
- Spodbujanje zaposlovanja prejemnikov DSP, ki so zaposljivi
- Reforme, ki zaostrujejo dostop do pravic iz javnih sredstev v pomenu zmanjšanja pomena socialne zaščite države in povečanje samostojnosti in participacije prejemnikov DSP
- Zagotavljanje enakih možnosti za vse na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja z dobro zasnovanimi socialnimi politikami
Viri:
Keuc, A. (2019). Inequality in Slovenia. The low level of trust in public institutions can fuel populism and social exclusion threatens civil life and significant gains to reduce inequalities. Inštitut Povod
Trbanc, M., Smolej Jež, S., Rosič, J., Lebar, L., Trebežnik, J. (2018). Programi socialne aktivacije – izkušnje izvajalskih organizacij in značilnosti uporabnikov. Drugo vmesno poročilo. IRSSV, Ljubljana, oktober 2018.
Trbanc, M., Smolej Jež, S., Rosič, J., Lebar, L., Trebežnik, J. (2019). Uporabniki o Socialni aktivaciji: Pogledi in izkušnje. Tretje vmesno poročilo. IRSSV, Ljubljana, april 2019.
GOV.SI, 2019, https://www.gov.si/teme/denarna-socialna-pomoc/
Boštjančič, E. (2018): Zaposlovanje in psihološke perspektive ranljivih skupin na trgu dela. V Boštjančič, E. in Žagar Rupar, M. ur.: Ranljive skupine na trgu dela. Psihološki pogled na izzive in priložnosti. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete. Dostopno na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/view/65/154/2732-1