20 Dec SKUPNOSTNE STORITVE
Iztočnica za razmišljanje o tem kako ustvariti vključujočo družbo je, da ne smemo pričakovati, da se bo posameznik prilagajal družbi, ampak se mora družba spremeniti tako, da bo vzpodbujala prijaznost do posameznika. Tako smo začeli iskati sodelovanja v svoji okolici in razmišljali kako bomo ustvarili delovne priložnosti, ki bodo že same po sebi imele vgrajeno osnovno poslanstvo za grajenje take vključujoče družbe.
Prišli smo do izraza skupnostne storitve, ki so lahko vse tiste za katere se skupnost odloči, da jih potrebuje in jih tudi delno ali v celoti priznava ter tudi sofinancira iz skupnih sredstev. Torej skupnostne storitve so nov imenovalec, ki storitev ne deli več na način financiranja ali na to kdo te storitve potrebuje, ampak bolj kje se izvajajo in k čemu prispevajo.
Z našimi aktivnostmi smo tako od vsega začetka iskali pristope, kako podpreti ta razvoj skupnostnih storitev in na katerih področjih se bodo hitreje razvijale in prinesle tudi več sodelovanja, inovativnosti in trajnostni. Postavili smo si tudi vsebinske izzive kdaj bomo kateri storitvi dali ime skupnostna storitev in kdaj to ni. Tukaj smo bili ambiciozni, da je to tista storitev, ki da vsem udeležencem – tako uporabnikom storitev, kot izvajalcem in okolju vrednost in iz te storitve se ne jemljejo presežki, ki bi se investirali izven skupnosti.
Tako mnoge storitve, ki jih skupnost ali posamezniki v tej skupnosti izvajajo in plačujejo ne spadajo v skupnostne storitve. Prav tako lahko storitve, ki se jih izvaja v skupnosti za ljudi, ki ne živijo v tej skupnosti, postanejo skupnostne storitve, če je poslovni model tak, da se presežek vrača v skupnost.
Ni slučaj, da smo najprej razmišljali o skupnostnih storitvah kot priložnosti za razvoj delovnih mest za ranljive skupine in s tem graditvijo vključujoče družbe ravno na področju kulture in pridelave hrane. Tako smo se razvijali in učili v sodelovanju z festivalom Ana Desetnica, ustvarili smo festival Prešerna Ana in preko tega Povezovalnice in Govorečo paleto. Tako smo začeli »razvijati« trg skupnostnih storitev in izdelkov, ki nastanejo ob tem – Festival juh, pokrival in socialnega podjetništva na Gornjem trgu, sejmi Green, Agra, Narava in zdravje.
Ko smo v občini Kamnik imeli možnost ukvarjati se s celim njihovim proračunom storitev za prebivalce smo videli, da je priložnosti za izboljšanja še veliko. Potrebni pa so previdni koraki, potrebno je razviti model kako lokalno speljati sofinanciranje občine in države in tega ne izključevati. Torej obstajajo programi vzporedno – prvi, ki so občinsko financirani in drugi, ki so državno financirani. Med njimi pa ni pravega sodelovanja, kar seveda predstavlja izgubo, slab izkoristek, ne samo finančnih sredstev, ampak tudi kadrovskih potencialov in pri tem se ne dviguje kakovost izbire, temveč se prej izključuje.
Podobno je tudi pri skrbi za druge ranljive skupine. Sofinanciranje med ministrstvi glede na potrebe udeležencev ni še dovolj dobro urejeno. Zakonodaja se ureja in tudi praksa se izboljšuje. Manjka pa nam zaupanje, da bi speljali celoten krog in bi lahko rekli, da imamo urejene skupnostne storitve – eno vstopno točko za uporabnika pa naj se gre za katero koli družbeno skupino. Vse to pa je preveč omejeno na socialno varstvene programe in ne celostno na skupnostne storitve Po eni strani je to logično, saj je bolj namenjeno »došolanju« ob pripravi na izginjanje določenih poklicev in potrebi po kadru, ki bi znal delati z ljudmi. Torej skupnostne storitve povezane z delom z ljudmi so bile prve pod-kadrovane.
Mnoge skupnostne storitve so se razvijale na »ne skupnosten« način, ker se je vanje vlagal kapital, ki pa ni bil skupnosten, kar pomeni, da cene storitev ne odražajo kakovosti in s tem ni zadoščen pogoj v naši tezi.
Skupnostne storitve so lahko tudi pridobivanje energije in toplote. Lahko so vsi tisti stroški, ki jih skupnost plačuje in nekdo izven te skupnosti ustvari presežek, ki ga ne vloži v skupnost. Tako smo soustvarjali pojem Integralne Slovenije in pilotno sodelovali tako v občini Šentrupert in drugih lokalnih zgodbah ter ob tem pozorno pazili, kje se bo to rezultiralo v »zelenih« delovnih mestih – v Spremembah po meri človeka.
Aktivno smo se udeleževali konferenc in zaključke teh konferenc aktivno prenašali v prakso. Izvedli smo projekt Srebrni dvor in razvili turistični produkt.
Pri vsem tem smo ugotovili, da je veliko težav pri »egu« kdo je avtor ideje, kdo bo lastnik rezultata, kdo bo izvajal neko storitev naprej, itd. Torej nimamo modela kako bi se rezultati ponudili »open source« in istočasno kako bi zagotovili kakovost izvedbe, ki jo je projekt, avtor, investitor vgradil v izvedbo, v proces in kako nadzorovati izvajanje ter na koncu koncev kako plačati inovatorje, razvojnike, če se to ni razvilo v nekem javno financiranem projektu.
»Lomili« smo kopja z nestrinjanjem, da je socialno podjetništvo tretji sektor, poleg javnega in zasebnega. Četudi so to pravno vgradili v zakon in s tem naredili dokaj veliko zmedo, zaradi katere se investiranje v socialna podjetja ni razvilo, istočasno pa je kadrovski potencial za zaposlovanje v teh podjetjih obstal samo na zaposlovanju iz zavodov za zaposlovanje, kar seveda pomeni storitev za usposabljanje ljudi, ki to potrebujejo, da se vključijo na trg delovne sile ali da začnejo svoje podjetje in nima potenciala za razvoj podjetja kot gospodarske družbe. Dober razvoj skupnostnih storitev je opaziti na področju ohranjanja tradicionalnih industrij in obrti v smeri povezovanja in sodelovanja zaradi zelenih delovnih mest v trajnostnem turizmu. Tu pa so še priložnosti za izboljšanja. Sodelovanje se lahko podpre s profesionalizacijo »grosista« in pomočjo proizvajalcem, da svoj izdelek pripeljejo do tega, da ima vse atribute za poslovno uspešnost. Na tem področju Jazon d.o.o. dela že vseh 30 let. Poskusi preko določenih oznak, sejmov, pop up shopov, Etri bazarja, Nakupa z namenom itd. so bili sicer začasno uspešni. Ne pa trajno. Pri tem smo si zadali, da bi poskusili še z storitvijo oskrbovalca, kar prinaša na to področje rešitev na enem mestu. Torej kot skupnostni grosist.