22 Nov TRAJNOSTNA MODA
Kdo plača polno ceno izdelka, za katerega kupec odšteje slabih 5 € ?
Oblačila so ena izmed pomembnejših stvari, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Ko se, kot kupci znajdemo pred neskončno izbiro posameznih kosov oblačil, se za nakup določenega kosa odločimo na podlagi kakovosti oblačila, videza ali znamke, ki nam ugaja, mnogokrat pa je najpomembnejši dejavnik prav nizka cena oblačila. Kako pogosto pa se vprašamo, v kakšnih razmerah je bilo oblačilo izdelano ali kako proizvodnja tega oblačila obremenjujoča za okolje?
Da lahko kupujemo tako poceni oblačila, morajo pogosto delavci žrtvovati svoje zdravje ali pa polno ceno, poleg tega pa del zaračunamo še direktno naravi sami. Mogoče imamo občutek, da prihranimo kakšen evro v tem trenutku, vendar bodo ceno za takšne izdelke precej dražje plačali naši otroci in zanamci.
Faze vsakega izdelka:
1. Pridobivanje surovine – naravni viri ; les, voda, nafta, …
2. Predelovalni obrat 1.stopnje (predelava surovine v uporaben material)
3. Predelovalni obrat 2.stopnje (predelava materiala v pol-izdelek)
4. Pakiranje in sestavljanje (ta korak se lahko pridruži prejšnjemu in je v tem primeru veriga krajša za en člen, lahko pa je sestavljanje in pakiranje narejeno v ločenem obratu)
5. Prodajalna – kjer kupec prevzame izdelek
Puščica običajno ponazarja še vmesno pakiranje in transport vira, materiala, pol-izdelka ali izdelka.
Torej, polno ceno izdelka nekdo plača, če to ni potrošnik sam, kje se ta “strošek” povrne? Ko govorimo o ceni, si običajno težko predstavljamo kaj drugega kot denar, najpogosteje pa gre tu za povzročanje škode na področju zdravja in kljub delu za polni delovni čas, še vedno samo 2% ljudi, ki delajo v modni industriji, prejema plačilo, ki omogoča več kot samo življenje pod pragom revščine.
Modna industrija je tudi eden največjih zaposlovalcev, saj je vsaka 6.oseba posredno ali neposredno zaposlena v modni industriji (dizajnerji, manekenke, frizerji, tekstilci, šivilje, krojači, skladiščniki, prodajalci, oglaševalci,…)
Trajnost je pojem, ki ga lahko prilagajamo glede na lastne potrebe in večje korporacije so začele dobre namere potrošnikov in usmerjanje v bolj zelene možnosti izkoriščati, ter se tako poslužujejo t.i. “greenwashing” metode, ki je namenjena predvsem prikrivanju sistematičnega izkoriščanja delavcev in okolja (narave) pod oznako “zeleno, eko, bio”.
Takšne oblike zaposlovanja brez večjih zadržkov umestimo v kategorijo sodobnega suženjstva in izkoriščevalskih tehnik.
Delo tekstilnih delavcev je že v osnovi popolnoma razvrednoteno, še posebej na zahodu in v razvitih državah, kar pa situacijo še poslabša je to, da sploh, s še tako zelo trdim delom in nizkim plačilom nikakor ne moremo konkurirati z masovno proizvodnjo iz revnejših držav.
Vedno več dela se izseljuje v manj razvite države kjer še ni tolikšnega zavedanja o vplivu kemikalij na zdravje in kjer so ljudje zaradi golega preživetja prisiljeni pristati na življenjsko ogrožujoče delovne pogoje.
Delamo račune brez krčmarja, s tem ko nakupujemo samo in zgolj zaradi nižje cene, kdo pa bo plačal moj neporavnan dolg?